ELEMENTS of SCIENCE
(Medvode - Slovenja)

Poročilo o slovenskih študentov

Lučka

V Romunijo smo prispeli pozno popoldne. Tam so nas sprejeli ravnatelj in gostujoče družine. V moji družini so bili 4 člani; starša Mihail in Rodica Fagetan, Cristina, moja gostiteljica in njen brat Radu. Pri njih sem se počutila dobro,sproščeno. Bili so zelo prijazni do mene in se nenehno trudili da bi mi čim bolj ustregli. Opazila sem, da se med seboj zelo dobro razumejo in dobro sodelujejo. Imela sem svojo sobo, lepo opremljeno, desetletnega Raduja.

Naslednji dan smo odšli v šolo, kjer smo imeli delavnice. Jaz sem obiskala delavnico imenovano «friendlyscience«. Tam smo govorili o vremenu, mavrici in peli razne pesmi. Kasneje sva obiskali s Cristino tudi delavnico imenovano «WaterandColours«, kjer pa smo ugotavljali kislost vode (destilirane, rečne, vode iz vodnjakov,…). Delavnice so se mi zdele zanimive, poučne in tudi zabavne. Po pouku sva odšli s Cristino domov. Na poti domov sva se sprehodili skozi center mesta Sibiu. V teku so bile priprave na predstavo in koncert neke znane romunske skupine, ki smo si jo ogledali naslednji večer. Na koncu predstave so uprizorili tudi čudovit ognjemet.

V petek zjutraj smo se udeležili njihovega pouka in tako smo lahko videli, kaj znajo in kaj se učijo. Pri pouku so učenci večinoma tiho in dvignejo roko ko želijo nekaj povedati. Snov, ki so jo obravnavali se mi je zdela bistveno težja od naše, pa tudi več je imajo kakor mi. V sedmem razredu se učijo to kar se mi šele v osmem ali devetem. Res pa je, da njihova šola še vedno traja osem let. Imajo pa tudi svoje uniforme (vijolične srajce z šolskim znakom in kravato). Šola je sicer zelo stara in tudi pohištvo je še komaj uporabno(nekatero). Učenci se med poukom ne selijo v druge razrede. Pouk večine predmetov poteka v istem prostoru. Pouk traja 50 minut, odmori pa so dolgi 10 minut s tem da je glavni odmor dolg 20 minut. Učitelji so bili zelo prijazni do nas in tudi do učencev. Nenavadno pa mi je bilo to, da smo skoraj ob vsakem zaključku ure peli. Šola ima tudi nogometno in košarkaško igrišče, kjer smo se včasih zbrali med odmorom. Šola nima urejene šolske prehrane.

V teh parih dneh smo obiskali tudi 4 različne muzeje. Prvi muzej je bil neke vrste naravoslovni muzej; o življenju raznih živali in o življenju pred tem ( dinozavri…). Drugi muzej je prikazoval staro lekarno, kako je izgledala, pripomočki in stara zdravila. Tretji muzej je bil muzej na prostem. Tam smo si ogledali razne stare mline na veter in na vodo, staro cerkev, stara naselja in hiše z značilnimi slamnatimi strehami.Obiskali smo tudi tehnični muzej; o razvoju elektrike in električnih naprav. Ogledali smo si tudi staro cerkev s skrivno sobo v kateri so menda našli zaklad, ki so ga uporabili za obnovitev cerkve. Izvedeli smo tudi da je tam bila ena prvih šol (samo za dečke). Cerkev ima tudi strelovod napeljan dokaj nenavadno, o tem govori legenda in zakrivljen vhod k cerkvi, menda zaradi varnosti. Obiskali smo tudi hrib na katerem so napovedovali vreme, merili temperaturo, padavine in moč sonca.

O Romuniji sem razmišljala kot o revni deželi, kjer ljudje živijo bolj skromno kot v Sloveniji in imajo nižji življenjski standard. Vemo tudi, da v Romuniji živi veliko ciganov. Vendar, ko smo prišli čez mejo sem bila prijetno presenečena. Skoraj takoj sem zagledala vrsto lepih hiš, ki so bile zelo lepo okrašene in ko sem spoznala družino gostiteljice, sem bila naravnost navdušena. Sprejeli so me v zelo lepem in sodobno opremljenem domu. V Romuniji mi je bilo všeč predvsem to, da so ljudje zelo sproščeni,prijazni drug do drugega in da si pomagajo, ko gre kaj narobe. Mislim, da je Romunija dokaj lepa in zanimiva država, vendar pa bi si jo mogla več in bolje ogledati, da bi lahko kaj več napisala o njej. Upam, da bom še kdaj imela priložnost obiskati Romunijo.

Lučka

Miha

V torek smo odšli v Romunijo. Peljali smo se dolgo, da smo prišli v Budimpešto. Naslednji dan smo prišli v Sibiu. Tam smo se srečali z gostujočimi družinami. Odšli smo v njihova stanovanja, kjer smo se spoznali z družinami.

V četrtek smo v šoli imeli delavnice. Bil sem v delavnici Spektra and Magic in v delavnici About life. V prvi delavnic smo gledali mavrico, kako se mešajo različne svetlobe in različne barve. Osnovne tri barve se spremenijo v črno, osnovne svetlobe pa v belo. Nato smo gledali kako v škatli lebdijo s pomočjo ogledala in kako voda v kozarčkih izgine s pomočjo snovi, ki je v plenicah. Ta delavnica se mi je zdela zelo zanimiva. V naslednji delavnici smo gledali kako se pri rastlini(v vodi na sončni svetlobi) pokažejo zračni mehurčki. Ta delavnica se mi ni zdela zelo zanimiva, ker smo celo uro gledali v isto rastlino.

Kasneje smo imeli ogled muzeja o živalih ter ogled farmacevtskega muzeja. Muzej o živalih se mi je zdel zanimiv. Farmacevtski muzej se mi pa ni zdel zanimiv, ker so bili razstavljeni samo nožki, nekaj tehtnic in nekaj omar ter nekaj zdravil. Po muzejih smo imeli še kratek ogled mesta.

V petek smo imeli pouk. Po pouku smo imeli ogled muzeja na prostem, kjer so bile stare hiše in stari mlini. Po ogledu smo v parih narisali sliko.

V soboto smo si ogledali meteorološko postajo, hidroelektrarno, staro cerkev in smo imeli piknik. V meteorološki postaji smo si ogledali, kako merijo različne instrumente. Najbolj nenavaden se mi je zdel instrument za ugotavljanje sončevega sevanja.

V hidroelektrarni smo si ogledali majhen muzej ter različne turbine.

V stari cerkvi se mi je zdelo zanimivo, da so našli zaklad potem ko je veliko cerkve pogorele. Zaklad so uporabili zato, da so obnovili cerkev.

V nedeljo smo se dolgo peljali ter smo prišli domov že zelo kmalu.

Šola se mi je zdela stara. Dvorišče je bilo že uničeno, vendar me je presenetila majhna trgovinica na šolskem dvorišču, kjer so kupovali malice ter bombone. Šola je bila zelo velika.

Romunija se mi je zdela zanimiva. V mestih sploh niso tako revni kot si jih v Sloveniji predstavljamo.

Miha

Nika

V torek smo se odpeljali v Romunijo. Malo me je skrbelo, kakšni bodo ljudje in država, saj ima veliko ljudi predsodke o teh ljudeh in državi, ker so revni. Vendar sem ugotovila, da so predsodki najbolj neumna stvar na svetu. Zakaj bi o nečem imeli slabe predsodke, o nečem pa dobre, čeprav teh stvari sploh ne poznamo? ’’Ljudje v Romuniji kradejo, pazi da ti ne bodo ukradli telefona, denarnice, fotoaparata, da se slučajno ne boš ustrašila, ko boš prišla v to državo, saj je to ena sama podrta, revna, umazana država,…’’ so mi govorili nekateri ljudje, ko so izvedeli, da grem na izmenjavo v Romunijo. Vendar so bili tudi ljudje, ki so govorili naj ne poslušam teh predsodkov in naj grem v to državo, da vidim kako pa tam poteka življenje. Ampak zakaj sem se odločila, da grem tja, čeprav so mi nekateri govorili o njihovih predsodkih o tej državi, ki niso ravno pohvalni? Vedela sem, da če odklonim to povabilo ne bom nikoli več dobila take priložnosti. Želela sem se tudi prepričati ali so ljudje s slabimi predsodki upravičeni, da govorijo take stvari ali ne. In ne boste verjeli kaj sem ugotovila! Mogoče je tam res malo več revščine, kot pri nas, a ljudje so tako olikani, gostoljubni in srečni! Ko smo prispeli na cilj smo počakali nekaj minut in že so prišli pome moji gostitelji. Oče je prijel kovček in ga prijazno nesel domov. Živeli so nekaj minut stran od hotela, kamor smo prispeli. Prišli smo do vhodnih vrat, katere je odprla moja gostiteljica Maria in morala sem prva skozi. Njena mama me je objela in mi zaželela dobrodošlico. Kljub temu, da starša nista znala angleško sta se malo potrudila in občasno jima je uspelo, da sta povedala kaj v angleščini. Četudi nista znala angleško, sta bila zelo zelo zelo prijazna in želela sta mi ponuditi vse udobje. Nato mi je Maria razkazala hišo in v prvem nadstropju sva naleteli na majhno psičko, po imenu Blacky. Kmalu je za psičko pritekla njena lastnica, Marijina babica in mi tudi ona zaželela dobrodošlico in me objela. Pri večerjah, zajtrkih in kosilih, ki smo jih jedli pri svojih gostiteljih, so mi oni pri zajtrku nasuli kosmiče in nalili mleko, pri kosilih in večerjah nalili juho, naložili hrano. Pa naj še kdo reče, da so tisti ljudje tam manj vredni! So veliko bolj olikani, saj tudi vrat nisem smela sama odpreti, vedno so jih morali oni in prva sem morala skozi njih, drugače so bili malce užaljeni. Če mi kdo ne verjame, naj gre sam v Romunijo in videl bo, da niso vsi Romuni slabi.

Naslednji dan sva z Mario šli peš v šolo, kjer smo imeli dopoldne delavnice. Prva delavnica se je imenovala Astronomy for Kids (astronomija za otroke). Delavnica je potekala skupaj s poukom 1. ali 2. razreda (ne vem zagotovo, kateri razred je bil). Skupaj smo izdelali naše osončje tako, da smo zmečkali časopisni papir in ga ustrezno pobarvali. Ko smo prišli v razred sta bila narejena že Zemlja in Sonce. Na podlagi podatkov ki so bili obešeni v razredu in velikosti Zemlje smo izdelali planete. Vsak par je izdelal dva planeta, enega večjega od Zemlje in enega manjšega.

Tej delavnici je sledila delavnica z naslovom Plants and Their Life (rastline in njihovo življenje). Tudi ta delavnica je potekala skupaj s poukom 1. ali pa 2. razreda. Tukaj je pouk potekal v Romunščini, zato skoraj ničesar nisem razumela, ker mi Maria ni znala vsega prevesti, učiteljica angleščine pa je šele na sredini prišla v razred in prevajala v angleščino. In še ena stvar, zaradi katere ljudje ne bi smeli imeti predsodkov: ta razred je vedel vse o fotosintezi, o rastlinah, kaj vsebujejo rastline, njihove dele,… skratka znali so vse, kar smo se mi učili v 5. in 6. razredu!

Popoldne smo odšli v dva muzeja. V prvem smo si ogledali živali, ki živijo po svetu. Ta muzej mi je bil všeč, ker so bile živali razstavljene v velikih vitrinah za katerimi je bilo na sliki njihovo naravno okolje. Muzej je bil čudovit, le živali so se mi smilile, saj so jih morali ubiti in nagačiti, da smo jih mi lahko videli. Slabo je bilo samo še to, da je vodička govorila na dolgo o vseh stvareh in dolgočasno, zato so skoraj vsi ljudje odšli sami po muzeju si ogledati stvari. Same smo odšle po muzeju tudi mi (jaz, Maria, Lučka in Lučkina gostiteljica Cristina). V drugem muzeju smo pa si ogledali stare stvari, ki so jih včasih uporabljali v farmaciji.

V petek sem odšla z Mario v šolo k pouku. Bilo je zanimivo videti, kako pouk poteka drugače, kot v Sloveniji. Vsi so bili čisto tiho, sodelovali so, dvigovali roke in vedeli veliko več kot mi. V Romuniji gredo otroci v šolo 1 leto kasneje kot mi in imajo osemletko. Mi imamo ocene od 1 do 5, oni pa od 1 do 10. Marijin razred je imel vsak dan 6 ur, le v petek 5 ur. Tam tudi nimajo predur. Odmore imajo daljše in vsak odmor gredo vsi na igrišče, skoraj nihče ni v šoli. Ob igrišču ima šola tudi majhen kiosk v katerem lahko kupijo pijačo in hrano (imajo sladkarije in sendviče). V šoli nimajo malice tako kot mi. Šola je malo manjša.

Upam, da bom imela še kdaj priložnost oditi na izmenjavo v drugo državo, ker smo se imeli res lepo, uživali smo, videli smo da Romunija ni taka, kot smo pred prihodom vanjo mislili da je. V Romuniji tudi niso vsi revni. Videli smo nekaj vasi, kjer so bile vse hiše velike, bogate in videli smo majhne in revne hišice. Mesto je bilo lepo, ponekod me je spominjalo na Ljubljano, saj sem prvi dan, ko sva z Mario odšli pogledat mesto, videla nekaj zelo modernih blokov, ponekod so bile stare a lepe stavbe. Res si želim enkrat ponovno oditi v Sibiu in želim si, da bom imela še kdaj priložnost oditi na izmenjavo v drugo kakšno državo. Sama pa bom po njihovem zgledu upam da lahko gostila učence, ki bodo prišli še kdaj v Slovenijo.

Nika

Nejc

Vtisi iz Romunije

V torek popoldne smo se s kombijem odpeljali proti Romuniji. Nisem vedel kaj lahko pričakujem. Na zadnjih sedežih je kmalu postalo peklensko vroče. Po nekaj ustavljanjih smo proti večeru prišli v Budimpešto. Naslednji dan smo se zgodaj zjutraj odpravili na pot. V kombiju je spet kmalu postalo zelo vroče. Vsi prepoteni smo se privlekli v Sibiu. Tam so me pričakali moj gostitelj in njegovi starši. Ko smo prišli k njemu domov, mi je razkazal hišo. Bila mi je zalo všeč. Tisti dan sem šel kmalu v posteljo, vendar zaradi časovne razlike še dolgo nisem mogel zaspati.

Naslednji dan sva odšla v njegovo šolo, kjer so bile delavnice. Šola je bila večja in starejša kot sem si mislil. Na njej je okoli 700 učencev, kar se mi zdi v primerjavi z našo zelo veliko. Prva delavnica mi ni bila ravno najbolj zanimiva, sem pa zato lahko pogledal na Facbook in Gmail. Druga delavnica mi je bila zanimivejša, saj smo z razbeljeno žičko risali na kuhalnico in delali odlitke iz mavca. Po pouku smo imeli ogled muzeja nagačenih živali in medicine. Nista se mi zdela najzanimivejša, ker me takšne stvari ne zanimajo ravno najbolj. Nato smo si z našimi gostitelji in njihovimi sošolci ogledali mesto. Zvečer sem se zaspan vrnil domov.

V petek sem bil pri pouku 7.a razreda. Učenci so bili do mene zelo prijazni. V šoli obravnavajo zelo težke stvari. Po pouku smo odšli k Andyevi babici, ki nam je skuhala okusno kosilo. Popoldne smo si ogledali muzej starih mlinov in hiš. Potem smo morali enega tudi narisati. Z avtobusom smo odšli v mesto, kjer naj bi bil okoli 21:00 koncert. K sreči smo odšli že pred začetkom, ker je bila glasba tudi za moje pojme preglasna.

V soboto smo si odšli ogledat meteorološko postajo in kako so v so v času pred elektronskimi merilnimi napravami merili temperaturo zraka in tal, padavine, moč vetra in sončno svetlobo. Potem smo si odšli pogledat hidroelektrarno, meni nenavadne stare števce, znake za nevarnost in razstavljeno Francisovo turbino. V muzeju stekla mi je bilo zelo zanimivo gledati, kako so iz stekla izdelovali različne izdelke. Najbolj od vseh stvari mi je bila všeč srednjeveška cerkev. Ogledali smo si skrivno sobico in obzidje. Nato smo imeli piknik. Bilo je zelo dobro. Igrali smo nogomet, košarko in odbojko.

Moje mnenje o Romunih se je sedaj spremenilo. Velika večina jih je takšnih kot smo mi.

Na začetku, ko smo se peljali, nisem vedel kaj naj si mislim, a ko smo prišli tja sem videl, da so zelo podobni nam.

Nejc


Home page | Contact | Site Map | | Statistics | visits: 142853

Site created with SPIP 2.1.12 + AHUNTSIC